V prostoriih turistične kmetije Pri Cirili smo v četrtek, 9. novembra, predstavili knjigo "Sognando la libertà - Pesmi o svobodi: pesmi Iga Grudna iz taborišča v Viscu". Večera se je udeležilo več kot 60 poslušalk in poslušalcev. Dvojezično zbirko sta predstavila urednika, zgodovinarja Ferruccio Tassin in Ivan Vogrič ter zgodovinar Peter Černic v imenu založnika, Goriške Mohorjeve družbe. Za glasbene vložke sta poskrbela Aljoša Saksida na klaviaturi in pevka Lara Černic. Predstavila sta uglasbitev nekaterih Grudnovih pesmi, ki so vključene v zbirko (krajši videoposnetek si lahko ogledate tukaj).

Pesnik Igo Gruden je bil v taborišču v Viscu interniran za krajši čas (dober mesec) med marcem in aprilom 1943. V tem obdobju je nastalo 17 pesmi na taboriščno tematiko, ki so najprej izšle že leta 1945 v zbirki Pregnanstvo. Knjiga, ki jo je letos izdala goriška založba, je nastala v okviru 130. obletnice rojstva nabrežinskega pesnika. Pesmi so opremljene tudi z italijanskim prevodom, za katerega je poskrbela prevajalka Martina Clerici. Knjigo sta uredila zgodovinarja Ivan Vogrič in Ferruccio Tassin, ki sta prispevala tudi spremno besedo in zgodovinski okvir takratnega obdobja

Na doberdobskem večeru je najprej spregovoril prof. Peter Černic, ki je poudaril pomen Goriške Mohorjeve družbe v našem prostoru. Založba letos praznuje 100. obletnico obstoja in neprekinjenega delovanja (celo v času fašizma). V povezavi s samo knjigo pa je poudaril vlogo msgr. Mirka Brumata, ki je bil koordinator dostavljanja pomoči internirancem v Viscu. Brumat je bil osrednja osebnost v akciji, ki jo je zagnala ljubljanska nadškofija in nadškof Rožman in je segla do Svetega sedeža (s pomočjo takratnega goriškega nadškofa Margottija).

Prof. Ferruccio Tassin je posebej spregovoril o fašističnem taborišču v Viscu, ki je sicer deloval samo dobrih 6 mesecev. Odprli so ga februarja 1943, prenehal je delati s kapitulacijo Italije septembra 1943. V njem je bilo skupno interniranih približno 8.500 ljudi, umrlo jih je 25. Med smrtnimi žrtvami so bili predvsem interniranci, ki so prišli iz drugih taborišč (posebej Rab) in so v Visco prišli že močno podhranjeni. Kraj, kjer so postavili taborišče, pa ima dolgo in raznoliko zgodovino. V obdobju 1. svetovne vojne je bila bolnišnica, po letu 1917 center za prebežnike. Leta 1923 so jo fašistične oblasti spremenile v skladišče orožja. Leta 1943 je bil ta kraj, kot omenjeno, koncentracijsko taborišče. V povojnem obdobju do leta 1996 pa vojašnica. Takoj po letu 2000 se je prof. Tassin angažiral za ohranitev tega spominskega kraja in dosegel zaščito spomeniškega varstva. V svojem izvajanju pa je prof. Tassin posebej poudaril dejstvo, da je bil Visco 5 stoletij obmejno območje med avstrijskim (oz. avstro-ogrskim cesarstvom) in Beneško republiko (oz. Italijo kasneje). V tistem obdobju je šlo za mejo, na kateri so se narodi združevali in sobivali. Nacionalizem 20. stoletja je nato to ravnovesje porušil.

Prof. Ivan Vogrič pa je spregovoril o Igu Grudnu in o njegovem obdobju v taborišču v Viscu. Igo Gruden, ki je bil po rodu iz Nabrežine, se je med prvo svetovno vojno boril na soški fronti. Ranjen je bil na Fajtjem hribu. Zdravljenje je opravil v Ljubljani, kamor se je kasneje tudi preselil. Študiral je v tujini, postal je odvetnik.V času druge svetovne vojne se je vključil v OF, pri čemer je vzpostavil prijateljsko vez tudi s Prežihovim Vorancem. Aretirali so ga tik pred Božičem 1942 aretacija. Najprej je bil nekaj mesecev v zaporu v Ljubljani. Nakar so ga 14. marca 1943 fašistične oblasti poslale na pot v Visco. Takrat je z vlaka tudi zadnjič v svojem življenju videl Nabrežino. V taborišču je ohranjal plodno dopisovanje z zaročenko Pepco, veliko je pisal. Pesniško zbirko, ki je nato izšla leta 1945, je zasnoval že v taborišču. V Viscu je aprila praznoval 50. rojstni dan. Takrat so mu drugi interniranci pripravili krajšo skrivno slovensnost, o kateri pa so bili pazniki obveščeni. Zaradi tega je bil Gruden v nekaj dneh premeščen na Rab. Po izkušnji na Rabu so Grudna odpeljali še v begunsko taborišče v Egiptu, od koder se je nato vrnil domov. V Egiptu pa je zbolel, kar je bilo zanj usodno. Umrl je namreč že leta 1948. pred tem so mu leta 1947 podelili Prešernovo nagrado.