V petek, 15. februarja, so v Doberdobu obeležili Dan slovenske kulture. Kot je v nekaj zadnjih letih postalo že tradicionalno, sta se društvi SKRD Jezero in SKD Hrast ter župnija Doberdob odločili za večer, ki sta ga posvetili gledališču. Lani je v Doberdobu gostovalo Beneško gledališče, letos je v gosteh bila dramska družina iz sosednje občine. V župnijski dvorani v Doberdobu so se namreč predstavili igralci KD Sovodnje s tragikomedijo Nona.

Večer je vsekakor s slavnostnim govorom uvedla direktorica Narodne in študijske knjižnice Luisa Gergolet, ki je doma prav v Doberdobu in je v domači vasi močno vpeta v družbeno in kulturno življenje. Govornica je izpostavila pomen in prepletenost pojmov kulture, jezika in narodnosti. Omenila je moč medijev pri ohranjanju in razvoju jezika, govorila je o pomembnosti, ki jo igrajo slovenske knjige in slovensko gledališče. Skozi svojo življenjsko zgodbo je v ospredje postavila pomembnejše dogodke, ki so v zadnjih nekaj desetletjih označili slovensko samobitnost na tem območju. Kritično se je zato obregnila ob pomanjkljiv odnos do slovenskega jezika, ki ga danes večkrat zasledimo. »Popačenega, izmišljenega in oskrunjenega ga najdeš v govorih naših predstavnikov, predsednikov, na časopisju, na vabilih, po šolah, v zapisnikih, uradnih pismih in še bi lahko naštevala,« je dejala Luisa Gergolet in ob tem poudarila, da je jezik duša naroda. Kljub temu pa je govornica izpostavila, da mladim le ni vseeno tudi ko gre za vprašanje narodnosti in jezika. Primer tega je manifestacija goriških višješolcev v dneh, ko so skrajni desničarji izobesili pred slovenskim šolskim centrom plakate s fašistično vsebino. »Kultura, narodnost in jezik so torej povezani v celoto,« je še dejala govornica s sklepnim pozivom, naj vsakdo to upošteva pri vsakodnevnem delovanju.

Na oder so nato stopili sovodenjski igralci, ki so doberdobski publiki prikazali predstavo »Nona«. Gre za drugo odrsko postavitev novonastale gledališke skupine, ki je pod režijsko taktirko Kristine Di Dio predelala in na oder postavila delo  argentinskega dramaturga Roberta Cossa. Tragikomedijo je avtor postavil v Argentino. V središču dogajanja je stoletna nona in njena družina. Člani družine, ki jih posamezni igralci zelo dobro okarakterizirajo, predstavljajo presek družbe, ki je zelo heterogena. Igra pa se vseskozi vrti okoli karikirane figure none, ki je stara sto let, a je kljub temu zelo energična in nepredvidljiva. Sovodenjski igralci so Doberdobke in Doberdobce nasmejali in si zato ob zaključnem poklonu prislužili tudi prisrčen aplavz.